Št. projekta: HT.3787/ SI2.636014
Vodja projekta: doc. dr. Klemen Podobnik
Področje konkurenčnega prava, sprva omejevalna ravnanja, nato pa še koncentracije in državne pomoči, je v zadnjih letih doživelo precejšen razvoj. Eden od ciljev nedavne reforme evropskega konkurenčnega prava je bilo tudi povečanje njegovega zasebnopravnega uveljavljanja. V ta namen (in zato) se je okrepila vloga nacionalnih sodišč, ki so postala pomemben akter v procesu uveljavljanja konkurenčnega prava, predvsem antitrusta in pravil o državnih pomočeh.
Pred reformo izvajanja evropskega antitrusta, ki jo je maja 2004 prinesla Uredba 1/2003 in predstavlja osrednji steber reformiranja evropskega konkurenčnega prava, nacionalna sodišča niso imela pristojnosti uporabljati tretji odstavek 81. člena PES (današnji tretji odstavek 101. člena PDEU), saj je bila ta pridržana Komisiji, ki je edina lahko presojala, ali so izpolnjeni pogoji za posamično izjemo po tretjem odstavku 81. člena PES. Zaradi nemožnosti obravnavanja primera na nacionalnem sodišču v smislu celotnega 81. člena PES in s tem povezane odložitve zadeve v primeru, da je prišlo do priglasitve Komisiji, s čimer se je pogosto celo načrtno ustavljalo postopke pred nacionalnimi sodišči, pa tudi zaradi atraktivnosti prijav protikonkurenčnih ravnanj na Komisijo z namenom pridobiti negativni izvid (negative clearance), je bilo postopkov v zvezi z 81. členom PES (pa tudi 82. členom PES - današnjim 102. členon PDEU) pred nacionalnimi sodišči izredno malo. Dodaten element naj bi bilo tudi nepoznavanje parametrov skupnostnega prava konkurence na strani nacionalnih sodišč. Slednje je tudi razlog, da je evropski zakonodajalec pri vzpostavljanju decentraliziranega sistema izvajanja pravil antitrusta uredil različne možnosti posredovanja Komisije in organov za varstvo konkurence v nacionalnih sodnih postopkih. Komisija je sicer že od začetka v šestdesetih letih iz vrste razlogov promovirala uveljavljanje konkurenčnopravih zadev na sodiščih držav članic, s čimer naj bi se javnopravno uveljavljanje prek Komisije in organov za varstvo konkurence dopolnilo z zasebnopravnim, a pri tem ni bila zelo uspešna. Z Uredbo 1/2003 so nacionalna sodišča pridobila nove pristojnosti – 81. člen PES / 101. člen PDEU (in kot že prej tudi 82. člen PES / 102. člen PDEU) uporabljajo v celoti brez potrebe po predhodni odločitvi Komisije v primeru sklicevanja na tretji odstavek 81. člena PES / 101. člena PDEU. Pristojnost nacionalnih sodišč za uporabo skupnostnih konkurenčnopravnih določb je določena v 6., najkrajšem, a zelo neposrednem členu Uredbe 1/2003: »Nacionalna sodišča so pristojna za uporabo členov 81 in 82 Pogodbe.« Ta pristojnost sicer temelji na tem, da so določbe 81. in 82. člena PES (danes 101. in 102. člena PDEU) neposredno učinkovite (do reforme to ni veljalo za tretji odstavek 81. člena), kar posameznikom omogoča, da se nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Poleg določb prvega odstavka 101. člena in 102. člena PDEU ter skupinskih izjem nacionalna sodišča v novem režimu uporabljajo tudi določbo tretjega odstavka 101. člena PDEU. Imajo torej možnost uporabe 101. člena PDEU kot celote, določen sporazum lahko spoznajo za veljavnega ali neveljavnega po pretehtanju prav vseh določb 101. člena. Komisija in pristojni nacionalni organi tako lahko združeno izvajajo pravila evropskega antitrusta, pri čemer je bilo treba zagotoviti njihovo enotno uporabo in zato tesno sodelovanje vseh konkurenčnopravnih akterjev. Poleg same vsebine antitrusta, ki se z evropskimi sekundarnimi akti in prakso SEU intenzivno razvija, so v zadnjih letih v praksi sila aktulna tudi vprašanja določanja škode, nastale s kršitvijo antitrusta, možnosti skupinskega uveljavljanja antitrusta, sodelovanja amicus curiae med nacionalnimi sodišči in Evropsko komisijo ter nacionalnimi organi za varstvo konkurence, zaupnosti podatkov itd.
Tudi zasebnopravno uveljavljanje državnih pomoči je v zadnjih letih vse bolj aktualno. Vse več podjetij se zaveda problematike podeljevanja nezakonitih državnih pomoči, vse več je odškodninskih zahtevkov napram državi, celo podjetjem, ki jim je bila pomoč podeljena, zastavljajo se tudi zanimiva vprašanja glede vračanja pomoči, postopka podeljevanja, priglašanja, odobritve ter preverjanja izvajanja pomoči itd.
Inštitut za primerjalno pravo je bil po uspešno izvedenem projektu v letih 2008-2009 in 2011-2012 na razpisu Generalnega direktorata za konkurenco Evropske komisije leta 2012 ponovno izbran kot nosilec projekta Training of national judges in EU competition law, katerega cilj je predvsem omogočiti sodnikom in drugemu strokovnemu osebju slovenskih in hrvaških sodišč, da se seznanijo s temelji konkurenčnega prava Evropske unije ter jih preko poglobljene analize ključne sodne prakse Sodišča Evropske unije usposobiti za učinkovito odločanje v konkurenčnpravnih zadevah. Zaradi sofinanciranja projekta s strani Evropske komisije in fakultet je udeležba na izobraževalnih dogodkih za ciljno publiko brezplačna. Izobraževanje poteka od oktobra 2013 do junija 2014 v obliki uvodnega seminarja, dveh delavnic in znanstvene konference, ki bodo potekali v Ljubljani, ter kombinacije seminarja in delavnice v Zagrebu. Projekt vodi doc. dr. Klemen Podobnik, predavali pa bodo priznani domači in tuji strokovnjaki s področja konkurenčnega prava. Poleg klasičnih predavanj bo izobraževanje potekalo tudi v obliki diskusije in skupinskega obravnavanja primerov. Poudarek na seminarjih bo predvsem na obravnavanju tistih aktualnih vprašanj konkurenčnega prava, s katerimi lahko pridejo v stik nacionalni sodniki, med drugim odškodninske odgovornosti zaradi kršitev antitrusta, ugotavljanja ničnosti kartelnih sporazumov in njihovih posledic ter zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava.